Arabski konj (arabski polnokrvni konj, Arabian Horse)

O pasmi

Arabski konj (Equus ferus caballus), ki ga slovenska rejska dokumentacija vodi kot arabskega polnokrvnega konja, je lahek jahalni konj z Arabskega polotoka. Prepoznamo ga po kratki glavi z vbočenim profilom, visoko nasajenem usločenem vratu in repu, ki ga v gibanju nosi visoko dvignjenega. Slovenski rejski program za žrebce in kobile priporoča višino vihra 145–160 cm, avstralsko rejsko društvo pa poudarja, da standardne višine ni, običajni razpon pa je približno 145–155 cm. Po Enciklopediji Britannici arabec povprečno tehta 360–450 kg.

Vojni konj beduinov

Arabski konj se je oblikoval pri beduinskih plemenih Arabskega polotoka, ki so ga po navedbah AHA vzrejala kot vojnega konja za dolge pohode in hitre vpade v tabore nasprotnikov. Surovo puščavsko okolje je po istem viru izoblikovalo konja z veliko pljučno kapaciteto in izjemno vzdržljivostjo. Nomadi so s konji delili hrano in vodo, včasih celo šotor, s čimer AHA pojasnjuje izrazito navezanost pasme na človeka.

Za vpade so bile najboljše kobile, ker ob napadu niso zarezgetale konjem nasprotnega plemena in ga tako izdale. Pet temeljnih rodov, skupaj imenovanih Al Khamsa, so Kehilan, Seglawi, Abeyan, Hamdani in Hadban. Kje natančno je pasma nastala, ostaja odprto vprašanje: slovenski rejski program in avstralsko društvo jo opisujeta kot najstarejšo pasmo konj, AHA pa priznava, da si strokovnjaki o kraju izvora niso enotni.

Kdaj je arabec »čistokrven«

Čistokrvni arabski konj je po definiciji Svetovne organizacije za arabske konje (WAHO) vsak konj, vpisan v rodovniško knjigo ali register čistokrvnih arabcev, ki ga WAHO vodi na seznamu priznanih. Delegati so definicijo soglasno sprejeli leta 1974 v švedskem Malmöju, leta 2004 pa so svetovne rodovniške knjige zaprli za konje, ki ne izhajajo iz že priznanih živali.

V Sloveniji rejski program za arabskega polnokrvnega konja izvaja Veterinarska fakulteta v Ljubljani. Rodovniška knjiga je bila ustanovljena leta 1994 in je mednarodno priznana od leta 2004. Poleg nje obstaja ločena knjiga za pasmo »arabski konj«, v katero se vpisujejo konji arabske pasme, ki ne izpolnjujejo genealoških pogojev za čistokrvno knjigo. Pri nakupu je zato smiselno preveriti, v katero knjigo je konj vpisan. Hrvaški register arabskih punokrvnjakov je polnopravni član WAHO postal 2. februarja 2009.

Sled v angleškem polnokrvnjaku in lipicancu

Po navedbah avstralskega rejskega društva je arabec neposredno ali posredno prispeval k nastanku skoraj vseh sodobnih lahkih pasem konj, slovenski rejski program pa posebej omenja vpliv na toplokrvne pasme. AHA navaja, da so Byerley Turk (uvožen 1683), Darley Arabian (1703) in Godolphin Arabian (1730) utemeljili angleškega polnokrvnega konja in da večina današnjih angleških polnokrvnjakov po rodovniku izvira od teh treh žrebcev.

Slovenskim bralcem je najbližji primer lipicanec. Po podatkih Kobilarne Lipica so v čredo pripeljali arabskega žrebca Siglavyja, rojenega leta 1810; iz njegovih potomcev izhaja peta klasična linija lipicanskih žrebcev, ki jo vzrejajo še danes. Na Hrvaškem po navedbah nacionalne matične knjige pisni viri arabske konje omenjajo že leta 1374, ko je bosanski ban Tvrtko đakovskim škofom podaril deset kobil in enega žrebca arabske pasme.

Arabski konj ali angleški polnokrvni konj?

Arabski in angleški polnokrvni konj sta sorodni, a ločeni pasmi. Angleški polnokrvnjak je nastal v Angliji na prelomu 17. in 18. stoletja z uporabo vzhodnih žrebcev, arabec pa je izvorna pasma, katere rodovniške knjige so po pravilih WAHO zaprte za tujo kri. Za arabca so značilni kratka glava z vbočenim profilom, velike temne oči, drobni gobec z velikimi nosnicami in visoko nošen rep; slovenski rejski program ga opisuje kot konja »manjšega okvira«.

Glava, rep in okostje

Arabca najlažje prepoznamo po glavi. Avstralski standard jo opisuje kot kratko, s širokim čelom, globokimi, široko razprtimi ganašami in drobnim gobcem. Večina arabcev ima vboklino v profilu približno na polovici med tilnikom in gobcem; lahko je skoraj neopazna ali zelo izrazita in je praviloma bolj poudarjena pri kobilah kot pri žrebcih. Vrat je usločen, visoko nasajen in se od vihra dviga strmeje kot pri drugih pasmah, v gibanju pa konj rep dvigne v visok, ponosen lok.

Pogosto omenjena posebnost je okostje, a tu gre za variabilnost, ne za pravilo. Po avstralskem standardu ima arabec običajno 16 namesto 18 repnih vretenc, posamezni konji pa imajo 5 namesto 6 ledvenih vretenc in 17 namesto 18 parov reber.

Barve: sivci prevladujejo, a niso edini

Arabci so najpogosteje sivci, pojavljajo pa se tudi alazani, rjavci, temni rjavci in vranci. Tako barve našteva avstralski standard, Britannica pa dodaja, da je med možnimi barvami najpogostejša siva. Pri sivcih dlaka z leti posivi ali pobeli.

Pri redkejših vzorcih se viri razhajajo. Avstralsko društvo trdi, da barve roan (enakomerno pomešana bela in barvna dlaka) pri arabcih ni in da jo pogosto zamenjujejo s posutostjo s posameznimi belimi dlakami, slovenski rejski program pa dopušča »vse barve«. Pri konju nenavadne barve je zato odločilen vpis v priznano rodovniško knjigo, ne videz.

Značaj: ognjevit, pozoren in navezan na človeka

Arabec je inteligenten, občutljiv in pozoren konj, ki se močno naveže na človeka, grobega ravnanja pa ne prenaša. Avstralski standard opisuje temperament, ki združuje ognjevitost in pogum z vodljivostjo in izjemno naklonjenostjo do ljudi: arabec želi ugoditi, a zameri zlorabo. Slovenski rejski cilj je konj dobrohotnega karakterja in živahnega temperamenta, zaupljiv in uravnotežen.

Arabca uvrščamo med polnokrvne konje, v angleški literaturi »hot-blooded«; AHA izraz uporablja že za njegove zgodovinske predhodnike. Oznaka opisuje živahnost in odzivnost, ne napadalnosti. Ker hitro zazna spremembe v okolici, nemiren ali nedosleden jahač lahko nehote okrepi njegovo napetost, miren in dosleden trener pa dobi sodelovalnega partnerja.

Vzdržljivostno jahanje in druge discipline

Vzdržljivostno jahanje je disciplina, v kateri arabec izstopa najbolj: AHA ga imenuje nespornega prvaka vzdržljivostnih tekmovanj, avstralski standard pa mu pripisuje vzdržljivost daleč nad povprečjem. Zgodnji preizkus so bila vojaška vzdržljivostna jahanja v ZDA. Leta 1920 so konji pet dni zapored prehodili po 60 milj (približno 97 km) na dan z 245 funti (okoli 111 kg) obremenitve; arabci so po navedbah AHA dosegli najvišje povprečje točk med vsemi pasmami, zmagal pa je vojaški konj s polnokrvnim deležem.

Vzdržljivost ni edina uporaba. AHA navaja nastope od angleškega do western sloga jahanja, slovenski rejski cilj pa je konj, primeren za vse zvrsti konjeniškega športa in ljubiteljskega konjeništva.

Za koga je arabec prava izbira

Arabski konj je najbolj primeren za izkušene jahače ali za začetnike, ki imajo ob sebi dobrega trenerja in mirnega, dobro šolanega konja. Otroci naj z njim delajo le pod nadzorom izkušene odrasle osebe, saj tudi lažji konj tehta več sto kilogramov in se lahko nenadoma prestraši.

Ustrezal bo jahaču, ki išče vzdržljivega partnerja za dolge ture ali vzdržljivostna tekmovanja in ceni odzivnega konja, ki sodeluje. Manj bo zadovoljen tisti, ki pričakuje flegmatičnega konja, mirnega tudi po dneh brez gibanja, ali ki nima časa za redno, dosledno delo.

Čreda, krma, kopita in zobje

Arabec, tako kot vsak konj, potrebuje družbo drugih konj in vsakodnevno gibanje na prostem. Britanski kodeks dobrega počutja konj (DEFRA) poudarja, da so konji čredne živali, ki bi v naravi živele v razmeroma stabilnih skupinah, in da ima osamitev od drugih konj lahko negativne psihične posledice; druga žival je le zasilna rešitev.

Osnova prehrane je voluminozna krma. Konj je po kodeksu DEFRA razvit za 16–20 ur paše in iskanja hrane na dan, zato naj ima izven dela skoraj stalen dostop do trave, sena ali senaže ter vedno svežo, čisto vodo. Vitamine in minerale dodajamo, kadar paša ne zadošča, koncentrat pa le v količini, ki jo zahtevata delo ali potreba po pridobivanju teže. Slovenski rejski program med zaželenimi lastnostmi navaja dobro izkoriščanje krme, zato je treba spremljati kondicijo – po kodeksu DEFRA je predebel konj enako velik problem dobrobiti kot presuh.

Kopita naj kovač pregleda, obreže ali na novo podkuje praviloma vsakih 4–8 tednov, zobe pa naj veterinar ali usposobljen zobni tehnik pregleda vsaj enkrat na leto; tako priporoča kodeks DEFRA. Avstralski standard arabska kopita opisuje kot okrogla, z močno roževino in širokimi petami, kar pa ne pomeni, da je vsak arabec primeren za jahanje brez podkev – o tem odločata kovač in obremenitev konja. Dnevna nega obsega čiščenje kopit, krtačenje ter pregled kože in mest, kjer nalega oprema; standard omenja tanko kožo in svilnato dlako.

Z veterinarjem se je smiselno dogovoriti o načrtu cepljenj in zatiranja notranjih zajedavcev. Kodeks DEFRA svetuje, da se program nadzora zajedavcev pripravi po posvetu z veterinarjem in vključuje preglede blata na jajčeca glist, primerna cepljenja pa so po istem viru odvisna od starosti konja in njegove uporabe.

Štirje dedni testi, ki jih preveri odgovoren rejec

Za arabske konje so na voljo genetski testi za štiri dedne bolezni: hudo kombinirano imunsko pomanjkljivost (SCID), cerebelarno abiotrofijo (CA), sindrom »lavandnega« žrebeta (LFS) in okcipitoatlantoaksialno malformacijo (OAAM). SCID, CA in LFS se dedujejo avtosomno recesivno, za OAAM pa se tak način dedovanja domneva, vendar je vpletenih več različnih mutacij. Nosilec z eno kopijo je po navedbah WAHO brez kliničnih znakov, prizadeto žrebe pa se lahko rodi le, če sta nosilca oba starša; pri paritvi dveh nosilcev je verjetnost 25-odstotna.

Pri SCID se žrebe rodi normalno, a med 2. in 8. tednom starosti zboli z vročino, težavami z dihanjem in drisko; po podatkih UC Davis prizadeta žrebeta ne preživijo prvih šestih mesecev. Pri CA je žrebe ob rojstvu videti zdravo, okoli 6. tedna (včasih šele do 4. meseca) pa se pojavita tresenje glave in izguba ravnotežja; konji z znaki bolezni po navedbah UC Davis niso nikoli dovolj usklajeni za varno jahanje. Žrebeta z LFS imajo nenavadno svetlo, sivkasto ali srebrnkasto dlako in hude nevrološke motnje, praviloma ne morejo vstati in po navedbah WAHO večinoma v nekaj dneh poginejo ali jih evtanazirajo. Pri OAAM je prvo vratno vretence oblikovano podobno lobanjskemu dnu, kar pritiska na hrbtenjačo. Test zazna le eno znano obliko (delecijo v bližini gena HOXD3); objavljeni so tudi primeri OAAM brez te mutacije, zato negativen rezultat ne izključuje vseh oblik.

AHA v etičnih pravilih članom prepoveduje ponujati plemenskega konja v pripust, prodajo ali zakup, če vedo, da je nosilec katere od teh bolezni, pa tega vsem strankam posla ne razkrijejo. WAHO podpira prostovoljno testiranje in razkritje rezultatov.

Melanomi pri sivcih in življenjska doba

Sivi arabci imajo povečano tveganje za melanome. Merckov veterinarski priročnik navaja, da so melanomi posebno pogosti pri lipicancih, arabcih in percheronih ter da je lahko prizadetih do 80 % sivih ali belih konj teh pasem. Praviloma se pojavijo pri starejših konjih, razvijati pa se začnejo pri 3 do 4 letih, najpogosteje na presredku in pri korenu repa.

Za konje na splošno Merck navaja povprečno življenjsko dobo 25–30 let, odvisno od zdravja, oskrbe in velikosti. Zanesljivega vira s posebnim podatkom za arabce nismo našli.

Preden se odločite

Pred nakupom preverite, v katero rodovniško knjigo je konj vpisan (čistokrvna knjiga, priznana pri WAHO, ali knjiga za pasmo arabski konj), in prosite za rezultate testov SCID, CA, LFS in OAAM; pri plemenskih živalih je to način, da se prepreči rojstvo prizadetih žrebet. Premislite, ali lahko zagotovite vsakodnevni izpust z drugimi konji, kakovostno seno, redne obiske kovača in zobozdravnika ter mirno, dosledno delo. Cepljenja, obiske kovača in preglede zob je smiselno sproti beležiti, da imate zgodovino zdravja vedno pri roki.

Prednosti in slabosti