Angleški polnokrvni konj (Thoroughbred)

O pasmi

Angleški polnokrvni konj (Equus ferus caballus), v angleščini thoroughbred, je dirkalna pasma, ki je nastala v Angliji in jo danes vzrejajo po vsem svetu predvsem za galopske dirke. Je visok, vitek in hiter konj z dolgim, poševnim plečem, tanko kožo in drobnimi, a čvrstimi nogami. Slovenski rejski program za žrebce in kobile navaja višino vihra 155–165 cm, odrasli dirkalni konji pa po objavljenih meritvah običajno tehtajo 400–600 kg. Poleg dirk ga srečamo v preskakovanju ovir, vsestranskem jahanju in dresuri, rejci pa ga že stoletja uporabljajo za izboljševanje drugih pasem.

Trije vzhodni žrebci in prva rodovniška knjiga

Angleški polnokrvnjak je nastal s križanjem avtohtonih konj z uvoženimi konji vzhodnega izvora. Slovenski rejski program kot prednike navaja konje arabskega, berberskega, turškega in perzijskega izvora ter avtohtone konje; sredi 18. stoletja so s križanji prenehali in od takrat pasmo vzrejajo izključno v čisti krvi. Za očete pasme veljajo trije žrebci, pripeljani v Anglijo med letoma 1689 in približno 1730: Byerley Turk, Darley Arabian in Godolphin Arabian (imenovan tudi Godolphin Barb). Ameriško združenje za arabske konje (AHA) piše, da večino današnjih polnokrvnjakov po rodovniku lahko izsledimo do teh treh žrebcev; letnice njihovega prihoda se med viri nekoliko razlikujejo.

Pasmo je utrdila rodovniška knjiga. Po Enciklopediji Britannici so v knjigo General Stud Book sprejemali le konje, ki po neposredni liniji izhajajo iz tako imenovanih kraljevih kobil (43 kobil, uvoženih v času Jakoba I. in Karla I.) ali iz treh omenjenih žrebcev. Družinsko podjetje Weatherbys, ki knjigo izdaja še danes, kot leto prve izdaje navaja 1791, slovenski rejski program pa prvi zvezek postavlja v leto 1793. Rodovniki v prvih zvezkih po današnjih merilih niso bili podrobni: knjiga je sprva predvsem potrjevala istovetnost konj, da so tekmovali v pravih dirkah.

Kdaj je konj res »thoroughbred«

Angleški polnokrvni konj je le konj, vpisan v rodovniško knjigo, ki jo priznava Mednarodni odbor rodovniških knjig (ISBC). Beseda »thoroughbred« torej ne pomeni kateregakoli čistokrvnega konja, čeprav jo po opozorilu Britannice včasih napačno uporabljajo v tem pomenu. Konju z enim samim polnokrvnim staršem v Veliki Britaniji rečejo »half-bred«, v ZDA pa »grade thoroughbred«.

Rejska pravila so stroga. Po slovenskem rejskem programu je reja izključno čistopasemska, dovoljen je samo naravni pripust, osemenjevanje, prenos zarodkov in kloniranje pa niso dovoljeni. Pripustna sezona traja od 15. februarja do 15. avgusta. Zato je poreklo vsakega registriranega polnokrvnjaka zapisano v priznani rodovniški knjigi.

Angleški polnokrvnjak v Sloveniji

V Sloveniji angleškega polnokrvnega konja redijo od leta 1993, rodovniška knjiga slovenske reje pa je mednarodno priznana od leta 2000. Rejski program vodi Veterinarska fakulteta v Ljubljani. Populacija je majhna: program za leto 2009 navaja 186 konj, od tega 82 plemenskih kobil in 12 plemenskih žrebcev, in ugotavlja, da večje rasti ni pričakovati, dokler v državi ne bo primernega dirkališča.

Slovenski rejski cilj je skladen, eleganten in plemenit konj dobrohotnega karakterja in živahnega temperamenta, s pravilnimi in izdatnimi hodi, primeren za galopske dirke in za druge zvrsti konjeniškega športa.

Višina, teža in postava

Slovenski rejski program za žrebce in kobile navaja višino vihra 155–165 cm. Za vpis v knjigo žrebcev I mora žrebec meriti vsaj 160 cm, kobila za glavno knjigo kobil vsaj 155 cm. Britannica navaja povprečje okoli 163 cm in širši razpon od 15 do 17 hh (približno 152–173 cm), kar pomeni, da so posamezni konji opazno višji ali nižji od slovenskega okvira.

Rodovniška knjiga teže ne predpisuje. Japonska študija v reviji Journal of Equine Science navaja, da odrasli dirkalni polnokrvnjaki običajno tehtajo 400–600 kg, Britannica pa kot tipično vrednost navaja približno 450 kg.

Rejski program opisuje majhno do srednje veliko suho glavo s širokim čelom in velikimi temnimi očmi, dolg usločen vrat, dobro izražen dolg viher, dolgo položno pleče ter kratke piščalnice s čvrstimi kopiti. Britannica dodaja tanko kožo in drobne noge; kratke kosti nog po istem viru omogočajo dolg, lahkoten korak.

Barve: običajne in dovoljene

Po Britannici so angleški polnokrvnjaki običajno rjavci, alazani, temni rjavci, vranci ali sivci. Slovenski rejski program dopušča vse barve. Ameriški Jockey Club priznava rjavo, temno rjavo, alazansko, vrano, sivo ali »roan« (mešanica belih in obarvanih dlak; ena skupna kategorija), palomino in belo barvo. Barva je tudi del identifikacije: po slovenskih pravilih lahko registracijo žrebeta zavrnejo, če njegova barva ni skladna z barvo staršev.

Značaj: občutljiv, živahen in delaven

Angleški polnokrvni konj je občutljiv, živahen in delaven konj, ki hitro reagira na okolico in na jahača. Britannica ga opisuje kot občutljivega in ognjevitega, slovenski rejski program pa kot konja zaupljivega in uravnoteženega karakterja z živahnim temperamentom ter izrazito delavoljnostjo.

Kako se konj obnaša pod sedlom, je v veliki meri odvisno od njegove zgodovine. Mlad konj naravnost z dirkališča je navajen na tempo galopskega treninga in na drugačno rutino kot rekreacijski konj; star, dobro prešolan polnokrvnjak je lahko miren in zanesljiv. Pri tej pasmi zato vedno ocenjujemo posameznega konja, ne pasme kot celote.

Galopske dirke in dirke z ovirami

Dirke so glavni namen pasme. Britannica navaja, da je bil polnokrvnjak vzrejen v Angliji za dirke in skakanje, med področji uporabe pa našteva galopske dirke na ravnem in dirke s preskoki ovir. Slovenski rejski program izrecno zapiše, da se pasma zreja izključno za galopske dirke, rejski cilj pa kljub temu omenja tudi druge zvrsti konjeniškega športa.

Zunaj dirkališča se polnokrvnjak po navedbah Britannice odlikuje v dresuri, vsestranskem jahanju (eventingu) in preskakovanju ovir, konje z enim polnokrvnim staršem pa glede na šolanje uporabljajo kot lovske konje, polo konje, konje za delo z govedom ali jahalne konje.

Drugo življenje po dirkališču

Po koncu dirkalne kariere lahko polnokrvnjak dobi novo nalogo, a za to potrebuje prešolanje. V Veliki Britaniji s tem namenom deluje Retraining of Racehorses (RoR), uradna dobrodelna organizacija britanskih konjskih dirk za dobrobit upokojenih dirkalnih konj. Ustanovil jo je tedanji British Horseracing Board aprila 2000, jeseni istega leta pa je dobila status dobrodelne organizacije. RoR določa standarde za prešolanje nekdanjih dirkalnih konj, izobražuje lastnike in prireja tekmovanja za nekdanje dirkalne konje v različnih disciplinah; njen cilj je ravnotežje med številom konj, ki zapustijo dirke, in številom primernih novih domov.

Za novega lastnika to pomeni, da nekdanji dirkalni konj ni »gotov« konj za rekreacijo. Zna galopirati v skupini na dirkališču, ne pa nujno mirno stati pri privezu, hoditi sam po terenu ali delati v dresurnem krogu. Postopno prešolanje s trenerjem, ki pozna dirkalne konje, je zato del nakupa, ne dodatek.

Oplemenjevalec drugih pasem

Angleški polnokrvnjak je vplival na nastanek skoraj vseh sodobnih pasem polnokrvnih konj in se po navedbah slovenskega rejskega programa v njihovi reji še danes razmeroma pogosto uporablja za izboljševanje posameznih lastnosti. Britannica pri hannovrskem in trakehnskem konju izrecno omenja vpliv polnokrvne krvi. Tudi rejski program za slovenskega toplokrvnega konja dovoljuje vpis žrebcev angleške polnokrvne pasme, ki izpolnjujejo pogoje glede dirkalnih rezultatov ali preizkusa delovne sposobnosti, in kobil te pasme.

Angleški polnokrvnjak ali slovenski toplokrvni konj?

Angleški polnokrvnjak je zaprta dirkalna pasma, slovenski toplokrvni konj pa odprta športna pasma, ki polnokrvnjaka uporablja kot enega od gradnikov. Toplokrvna rodovniška knjiga sprejema konje vseh pasem, katerih rejska organizacija je članica Svetovne rejske federacije za športne konje (WBFSH), ter arabske, angloarabske in angleške polnokrvne žrebce. Pri toplokrvnem konju so dovoljeni naravni pripust, osemenjevanje in prenos zarodkov, pri polnokrvnjaku le naravni pripust. Slovenski toplokrvni žrebci po rejskem programu merijo 160–170 cm, kobile 155–170 cm, torej nekoliko več kot polnokrvnjaki. Slovenski toplokrvni konj je po rejskem cilju primeren predvsem za preskakovanje ovir, pa tudi za dresuro in vprego, polnokrvnjak pa je vzrejen za hitrost na dirkališču.

Komu ustreza in komu manj

Angleški polnokrvni konj najbolj ustreza izkušenemu jahaču ali jahaču, ki ima ob sebi trenerja z izkušnjami s polnokrvnimi konji. Začetnik lahko jaha starejšega, dobro prešolanega polnokrvnjaka pod strokovnim nadzorom, mlad konj z dirkališča pa zanj praviloma ni primeren. Otroci naj s polnokrvnjakom delajo le ob izkušeni odrasli osebi, saj gre za velikega, hitrega in občutljivega konja, ki se lahko nenadoma prestraši.

Polnokrvnjak bo dober partner športnemu jahaču, ki išče hitrega in skakalno nadarjenega konja za vsestransko jahanje ali preskakovanje, ter potrpežljivemu lastniku, ki želi nekdanjega dirkalnega konja postopno prešolati. Manj ustreza tistemu, ki pričakuje flegmatičnega konja za občasno jahanje brez rednega dela.

Krma, izpust, kopita in zobje

Angleški polnokrvnjak potrebuje enako osnovno oskrbo kot vsak konj: družbo drugih konj, vsakodnevni izpust in krmo, ki temelji na senu ali paši. Britanski kodeks dobrega počutja konj (DEFRA) poudarja, da so konji čredne živali in da ima osamitev od drugih konj lahko negativne psihične posledice; druga žival je le zasilna rešitev. Po istem kodeksu bi konj v naravi 16–20 ur na dan pasel in iskal hrano, zato naj ima zunaj dela skoraj stalen dostop do trave, sena ali senaže ter vedno svežo, čisto vodo.

Koncentrat naj po kodeksu DEFRA ne presega količine, ki jo zahtevata vrsta in obseg dela ali potreba po pridobivanju teže. Kodeks tudi opozarja, da je treba vsako spremembo obroka uvajati postopno, kar velja tudi za polnokrvnjaka, ki iz dirkalnega treninga prehaja na obrok z več sena in manj koncentrata. Kopita naj kovač pregleda, obreže ali na novo podkuje praviloma vsakih 4–8 tednov, zobe pa naj veterinar ali usposobljen zobni tehnik pregleda vsaj enkrat na leto. Načrt cepljenj in zatiranja zajedavcev je smiselno pripraviti skupaj z veterinarjem; kodeks DEFRA poudarja, da so primerna cepljenja odvisna od starosti in uporabe konja.

Želodčne razjede in krvavitve iz pljuč

Pri dirkalnih konjih v treningu sta dobro opisani dve zdravstveni težavi: želodčne razjede in krvavitev iz pljuč ob naporu. Merckov veterinarski priročnik navaja, da ima želodčne razjede približno 30 % odraslih konj, pri dirkalnih konjih pa do 90 %; najredkejše so pri konjih na paši in najpogostejše pri dirkalnih polnokrvnjakih na dirkališčih. Razvijejo se lahko že v petih dneh. Kot dejavnike tveganja priročnik našteva obroke z veliko koncentrata, krmljenje v velikih presledkih, bivanje v boksu ter stres zaradi prevoza ali odnosov z drugimi konji.

Krvavitev iz pljuč ob naporu (EIPH) se po navedbah istega priročnika pogosto pojavlja pri dirkalnih konjih in tudi pri drugih konjih, ki kratek čas delajo z največjo intenzivnostjo. Kri iz nosnic se pokaže le pri približno 5 % prizadetih konj, pregledi dirkalnih konj pa so pokazali kri v dihalih pri večini. Obe težavi sta povezani predvsem z intenzivnim treningom, ne s pasmo samo; o morebitnih znakih pri konkretnem konju presodi veterinar.

Življenjska doba in odločitev

Zanesljivega vira z življenjsko dobo, specifično za angleškega polnokrvnjaka, nismo našli. Merckov priročnik za konje na splošno navaja povprečje 25–30 let, odvisno od zdravja, oskrbe in velikosti; ker dirkalna kariera traja le nekaj let, ima polnokrvnjak po njej lahko pred seboj še veliko let drugega dela.

Pred nakupom preverite potni list in vpis v priznano rodovniško knjigo, pri nekdanjem dirkalnem konju pa tudi, koliko je že prešolan in kdo vam bo pri tem pomagal. Premislite, ali lahko zagotovite vsakodnevni izpust z drugimi konji, dovolj sena, redne obiske kovača in preglede zob ter dosledno delo. Cepljenja, obiske kovača in preglede zob je smiselno sproti beležiti, da imate zgodovino zdravja vedno pri roki.

Prednosti in slabosti