Puščavska skakalka (Mongolian Gerbil)

O vrsti

Puščavska skakalka, pogosteje imenovana mongolski skakač, je majhen, izjemno družaben glodavec iz sušnih predelov Mongolije in severne Kitajske, kjer si v naravi družine skupaj kopljejo obsežne rovske sisteme. V ujetništvu ta navada ne izgine, zato je večina njene nege pravzaprav prilagajanje kletke temu prirojenemu vedenju.

Gre za enega redkih malih glodavcev, ki ga lahko brez zadržkov priporočimo tudi družinam z otroki in popolnim začetnikom – je čist, skoraj brez vonja in redko grize, če ga skrbnik pravilno prime. Pogosto ga primerjajo s hrčkom, s katerim si deli velikost, a socialno gre za povsem nasprotno žival: večina hrčkov mora živeti sama, skakalka pa ravno obratno – brez družbe trpi.

Zakaj nikoli sam

Skakalka mora živeti z vsaj enim istospolnim partnerjem, najbolje iz istega legla – v naravi živi v družinskih skupinah, ki si delijo rove, zato osamljena žival kaže znake tesnobe in stresa, ne glede na to, koliko pozornosti ji nameni skrbnik. Dva samca ali dve samici, uvedena skupaj v mladosti, praviloma sobivata brez težav vse življenje.

Če je treba uvesti novo žival

Tuje odrasle skakalke ne smemo kar dati v obstoječo skupino, saj bi jo domače živali najverjetneje napadle kot vsiljivko. Uveljavljen način je postopno seznanjanje prek pregrade – živali nekaj dni bivajo v sosednjih delih iste kletke, ločene z mrežo, da se navadijo druga na drugo po vonju in pogledu, šele nato jih pod nadzorom združimo na nevtralnem ozemlju. Postopek je počasnejši kot pri marsikaterem drugem glodavcu, a bistveno zmanjša tveganje za spopad.

Kletka, prilagojena kopanju

Ker je kopanje rovov njeno naravno vedenje, potrebuje vsaj 20 do 30 centimetrov debel substrat, v katerem lahko dejansko koplje tunele, ne le površinsko brska po nastilju. Primernejši je zaprt terarij ali visoka kletka s steklenimi ali plastičnimi stenami kot klasična žičnata kletka za glodavce, saj skakalka rada potiska in razmetava nastilj skozi rešetke. V kotu naj bo vedno na voljo posoda s posebnim peskom za kopanje – redno kopanje v pesku vzdržuje kožuh čist in brez odvečne mastnobe, brez potrebe po umivanju z vodo.

Prehrana in glodanje

Osnova naj bo kakovostna komercialna mešanica semen in žit za skakalke, dopolnjena z manjšimi količinami zelenjave; semena z visoko vsebnostjo maščob in priboljški z veliko sladkorja naj ostanejo izjema, saj so glodavci na splošno nagnjeni k prekomerni telesni teži, če jih hranimo pretežno z mastnimi semeni. Ker njeni sekalci rastejo vse življenje, potrebuje stalen dostop do lesa ali posebnih grizljajev – brez tega lahko zobje prerastejo in ovirajo hranjenje.

Aktivna ob mraku, ne ponoči ali podnevi

Skakalka ni ne izrazito dnevna ne izrazito nočna žival, temveč somračna (krepuskularna) – najbolj živahna je zgodaj zjutraj in v poznih večernih urah, vmes pa se izmenično aktivira in dremlje čez cel dan. Kolo za tek, cevi in redno preurejanje notranjosti kletke ji zapolnijo energijo, ki bi jo sicer porabila za kopanje kilometrov rovov.

Rokovanje in tanka koža repa

Repa nikoli ne smemo prijeti, ker se koža nanj lahko strga in ne zaraste nazaj – skakalko vedno dvignemo tako, da jo z obema rokama podpremo pod telesom. Ta občutljivost je tudi razlog, da otroci skakalko sicer smejo negovati, a vedno pod nadzorom odraslega.

Temperatura in zdravje

Kljub puščavskemu poreklu skakalke presenetljivo slabo prenašajo vročino in pregrevanje – idealna temperatura prostora je med 20 in 24 °C, kletka pa naj stoji stran od radiatorjev, oken na neposrednem soncu in prepiha. Ker gre za na sušo prilagojeno žival z zelo koncentriranim urinom, je pomembno redno menjavanje nastilja in dobro prezračevanje kletke, sicer se amonijak v njej hitro nabere in draži dihala. Družbo naj ji zagotavljajo izključno druge skakalke – bližina mačk, psov ali drugih plenilcev v skakalki sproži plenilski stres, zato kletko postavimo stran od njih.

Prednosti in slabosti