Podgana (Fancy Rat)

O vrsti

Gojena podgana je udomačena oblika sive podgane (Rattus norvegicus), ki po inteligenci in sposobnosti navezovanja na človeka pogosto preseže marsikaterega drugega malega glodavca – z lahkoto se nauči priti na klic imena, izvajati preproste trike in prepoznati svojega skrbnika. Med redkimi glodavci jo je mogoče tudi razmeroma zanesljivo naučiti uporabljati stranišček v kotu kletke, kar marsikoga preseneti. Prav ta bližina pa pomeni, da je podgana zahtevnejša za nego, kot se zdi na prvi pogled.

Družba je pogoj, ne bonus

Podgane nikoli ne gojimo same – potrebujeta se vsaj dve istospolni živali, saj brez družbe druge podgane trpijo tudi ob veliko pozornosti skrbnika. Skupina podgan, uvedena skupaj v mladosti, med seboj vzpostavi jasno socialno hierarhijo in velik del dneva preživi v medsebojni negi in igri.

Prostorna, večnadstropna kletka

Ker je podgana radovedna in telesno spretna plezalka, potrebuje visoko, večnadstropno kletko s policami, vrvmi in skrivališči, ne le veliko talno površino. Nastilj mora biti brez prahu in aromatičnih olj (izogibajte se cedri in boru), saj podgane dihala hitro dražijo, njihova pljuča pa so med najbolj občutljivimi med malimi glodavci.

Zobje in kletka, odporna na glodanje

Podgana ima za svojo velikost izjemno močne čeljusti, zato mora biti kletka kovinska, saj mehkejšo plastiko ali tanek les hitro pregrize do konca – to velja tudi za sicer priljubljene plastične cevi in hišice, ki pri drugih malih glodavcih zdržijo veliko dlje. Ker sekalci rastejo vse življenje, potrebuje stalen dostop do lesenih grizljajev in kartona, sicer se prekomerno podaljšajo.

Vsakodnevni čas zunaj kletke

Podgana potrebuje dnevni nadzorovani čas zunaj kletke za raziskovanje, igro in učenje – gre za eno najbolj radovednih in inteligentnih malih živali, ki se brez tovrstne obogatitve hitro dolgočasi in lahko postane apatična ali destruktivna do opreme v kletki.

Prehrana

Osnova naj bo kakovostna peletirana hrana za podgane, dopolnjena s svežo zelenjavo, manjšimi količinami sadja in občasnim virom beljakovin, saj je podgana vsejeda žival. Ker so podgane nagnjene k debelosti, hrano odmerjamo, priboljške z veliko maščobe ali sladkorja pa uporabljamo le občasno.

Uvajanje novih podgan v skupino

Nove podgane v obstoječo skupino ne moremo kar spustiti skupaj – najprej si nekaj dni izmenjujeta nastilj in vonj, nato ju nekaj tednov postopno in pod nadzorom združujemo na nevtralnem ozemlju, kjer nobena od njiju še ni postavila teritorija. Postopno seznanjanje bistveno zmanjša tveganje za spopad, ki bi se lahko zgodil, če bi tujo podgano preprosto vstavili v že vzpostavljeno hierarhijo.

Kratka življenjska doba in zdravstvena tveganja

Podgana živi razmeroma kratko, praviloma le dve do tri leta, zato je spremljanje zdravja skozi vso to obdobje pomembno. Nagnjena je k respiratornim okužbam, ki jih pospešuje prašen ali slabo prezračen prostor, in k tumorjem, najpogosteje mlečnim fibroadenomom – zato je priporočljiv letni pregled pri veterinarju, ki pozna glodavce, in takojšnja reakcija ob vsaki novi bulici ali spremembi dihanja. Zgodnja sterilizacija samice po posvetu z veterinarjem lahko tveganje za tovrstne tumorje zmanjša.

Temperatura in okolje

Primeren razpon za prostor s kletko je med 19 in 23 °C, brez prepiha in temperaturnih ekstremov – podgane se ne znajo znojiti, razen po tačkah, zato vročino prenašajo slabo. Ker gre za plensko žival, jo hranimo ločeno od mačk, psov in drugih plenilcev, njena družba naj bodo izključno druge podgane.

Prednosti in slabosti