O vrsti
Čeprav se kitajski hrček (Cricetulus griseus) pogosto uvršča med pritlikave hrčke, taksonomsko to ni točno - sodi v rod Cricetulus, medtem ko so 'pravi' pritlikavi hrčki (rusko-džungarski, Campbellov, Roborovskega) iz povsem drugega rodu, Phodopus. Izvira iz sušnih predelov severne Kitajske in Mongolije, kjer v naravi živi samotarsko življenje v rovih. Vrsta je znana tudi znanstveni javnosti, saj so celice iz jajčnikov kitajskega hrčka (t. i. CHO celice) ena najpogosteje uporabljenih celičnih linij v biomedicinskih raziskavah - to pa je povsem ločeno od njegove vloge hišnega ljubljenčka.
Videz in mere
Telo kitajskega hrčka je podolgovato, dolgo med 8 in 13 cm, teža pa se giblje med 30 in 45 g - torej je precej lažji od sirijskega hrčka, čeprav ni najmanjši med hrčki. Najbolj prepoznavna značilnost je rep: za razliko od večine hrčkov, ki imajo komaj vidne štrclje, ima kitajski hrček dolg, tanek rep (2 do 3 cm), ki mu pomaga pri ravnotežju in plezanju. Divja barvna varianta je rjava s temno progo po hrbtu in svetlejšim trebuhom, vzrejena pa je tudi bela varianta s progo.
Značaj
Po značaju velja za mirnega in razmeroma nežnega hrčka, ko se enkrat navadi na roke - a dokler ni udomačen, lahko ugrizne, zlasti če ga zbudite ali presenetite. Aktiven je predvsem ponoči, čez dan pa si vzame krajše odmore budnosti. Je izjemno spreten plezalec in eden bolj 'atletskih' hrčkov, kar pomeni tudi, da rad raziskuje vsako špranjo v kletki - zato potrebuje potrpežljivo, počasno navajanje na dotik in kletko, iz katere res ne more pobegniti.
Kletka in prostor
Kitajski hrček potrebuje enako veliko kletko kot sirijski hrček, ne glede na manjšo telesno velikost - PDSA priporoča minimalno talno površino 100 × 50 cm, z vsaj 20-25 cm globokim nastiljem za rovanje. Pokrov ali vrata morajo tesno in varno zapirati, saj so hrčki na splošno znani 'pobegljivci', kitajski hrček pa je zaradi plezalnih sposobnosti še posebej spreten pri iskanju izhoda skozi ozke reže med palicami klasičnih kletk. Kolo za tek naj bo dovolj veliko (priporočila navajajo vsaj 25-27 cm), da hrbet med tekom ostane raven - premajhno kolo lahko povzroči trajno ukrivljenost hrbtenice, zlasti pri mladih živalih.
Prehrana
Osnova prehrane je kakovostna komercialna hrčkovska mešanica, dopolnjena z majhnimi količinami sveže zelenjave in redkeje sadja. Pri delu populacije kitajskih hrčkov so zabeležili dedno nagnjenost k sladkorni bolezni - ta izvira iz laboratorijsko vzrejenih, selektivno parjenih linij in se ne pojavlja pri vseh živalih te vrste. Ker vnaprej ni mogoče vedeti, ali jo posamezna žival nosi, mnogi veterinarji za vse kitajske hrčke previdnostno priporočajo dieto z malo sladkorja in maščob ter brez sladkega sadja in trgovinskih 'hrčkovskih' priboljškov. Tako kot pri drugih hrčkih tudi njegovi sekalci rastejo vse življenje, zato potrebuje stalen dostop do lesa za glodanje ali posebnih lesenih grizljalk, sicer lahko zobje prerastejo in otežijo hranjenje. Prostor naj bo stalno topel, med 18 in 21 °C, brez prepiha in neposredne sončne svetlobe - prenizke temperature lahko sprožijo stanje mirovanja (torpor), ki je za hišnega ljubljenčka nezaželeno.
Samotarsko življenje
Kitajski hrček je strog samotar: v naravi se z drugimi sreča le ob parjenju ali obrambi ozemlja, v ujetništvu pa lahko že sobivanje dveh živali istega spola konča v resnem spopadu. Vsak hrček zato potrebuje svojo kletko - druženje z drugimi hrčki ali drugimi hišnimi živalmi ni primerno. Zaradi hitrosti, majhnosti in občasnega ugriza pred udomačitvijo ni idealna prva žival za majhne otroke, ki bi jo radi sami stalno prijemali - bolje ustreza starejšim otrokom pod nadzorom odraslih ali odraslim, ki so pripravljeni vložiti čas v počasno, potrpežljivo navajanje. Primeren je za manjša stanovanja, saj za gibanje po prostoru ne potrebuje veliko talne površine, kljub temu pa gre za hrčka, ki od lastnika pri postavitvi varne, pobegu odporne kletke zahteva več pozornosti kot marsikatera 'začetniška' žival.
Značaj in temperament
samotarski, nočno aktiven, sprva plašen, spreten plezalec, po navadi nežen
Komu je namenjena
izkušene lastnike hrčkov, starejše otroke pod nadzorom
Bivanje in prostor
kletka min. 100×50 cm, samostojno, brez sostanovalcev iste vrste
Nega
nočno aktiven; varna, pobegu odporna kletka in previdna dieta (tveganje sladkorne bolezni)
Prednosti in slabosti
Prednosti vrste
po udomačitvi je miren in zaupljiv, primeren je za manjša stanovanja, ima zanimivo in aktivno vedenje (plezanje in raziskovanje)
Na kaj biti pozoren
je strogi samotar in ne prenaša družbe drugih hrčkov, potrebuje posebej varno in pobegu odporno kletko, ni idealen za majhne otroke pri samostojnem rokovanju
Posebne opombe
Zaradi možne dedne nagnjenosti k sladkorni bolezni pri delu populacije je priporočljiva previdnostna dieta z malo sladkorja in maščob; kletka mora biti posebej varna pred pobegom, saj je vrsta izjemno spreten plezalec.
